Zgodovina klima naprav sega več stoletji nazaj v leto 1800, ko sta Benjamin Franklin in John Hadley poskušala s pomočjo hitro hlapljivih tekočin, kot je alkohol, doseči temperaturo nižjo od ledišča vode, kljub mnogo toplejši okolici.
Bližje današnjim klimatskim napravam pa je bil Michael Faraday, ki je leta 1820 ugotovil, da amoniak ob raztezku pobere toploto iz okolice in jo s tem ohladi. Tako lahko z dovajanjem dela plin stisnemo, ob raztezanju pa bo le-ta shladil okolico. Na tem principu(le z drugimi plini) še danes delujejo klime, hladilniki in tudi toplotne črpalke. Michael Faraday je pravzaprav izumil hladilni stroj, ki omogoča hlajenje s pomočjo dovajanja dela.
Faradayove ugotovitve je s pridom izkoristil John Gorrie, ki je s pomočjo kompresorja izdelal aparat za led. S ledom je nato ohlajal prostore v bolnišnici, s čimer je omogočal bolj prijetno bivanje svojim pacientom. Lahko rečemo, da je pravzaprav izumil klimatsko napravo, ki pa ni bila taka, kot jih poznamo danes.
Prve klimatske naprave pa niso služile hlajenju prostorov z namenom boljše kvalitete bivanja, ampak so jih uporabljali v industrijske namene. Willis Haviland Carrier lahko štejemo med izumitelja klima naprave, kot jih poznamo danes. Izdelal je klima napravo za tovarno papirja, ki je zagotavljala stalno temperaturo in vlago in s tem enako velikost papirja in razporeditev črnila.
Nekoliko bolj množična uporaba klima naprav v gospodinjstvih se je začela šele leta 1950, danes pa ima že skoraj vsaka nova hiša vsaj eno klima napravo, v poslovnih objektih pa klimatizacija sploh ni vprašanje. Moderne tovarne imajo posebne sisteme centralnega hlajenja, ki skozi celo leto drži temperaturo in vlago v zraku na točno določeni vrednost in s tem omogoča nemoteno delovanej strojev in zagotavlja stalno kvaliteto izdelkov.
Klimatske naprave se danes množično vgrajujejo tudi v avtomobile, saj že težko najdemo avto brez serijsko vgrajene klime, prav tako pa si večina izmed nas vožnje v neklimatizeranem avtomobilu sploh ne predstavlja več.
